Dr. Tomo Cerovšek s fakultete za gradbeništvo in geodezijo je prijeten sogovornik. V trenutku, ko sem vstopil v njegov kabinet, me je prešinilo, da je vplivnež, ki na različne platforme objavlja vsebine za igralce spletnih iger.
Njegov obraz sem ugledal za tremi velikimi računalniškimi zasloni. Na steni za hrbtom ima obešen zelen paravan, na katerega med sestanki na daljavo projicira želeno ozadje. Na levi strani njegove delovne mize sta postavljena reflektor in velik mikrofon. Da ga njegovi sogovorniki na daljavo jasno vidijo in razločno slišijo.
Med pogovorom okoli sebe ni razprl tančice konservativne nedostopnosti. Še manj se je povzpel na piedestal, s katerega da marsikateri profesor tehniških fakultet jasno vedeti, da sogovornik ni kos njegovemu znanju. Tomo Cerovšek je človek z empatijo in prilagodi raven pogovora. V njegovem glasu, kretnjah in obrazni mimiki ni zadržanosti, ampak iz njega veje entuziazem, bolj kot profesorju je podoben nadobudnežu. Je eden redkih ljudi, ko na prvem sestanku ni treba prebiti ledu. Ta se stopi sam.
Informacije izpuhtijo takoj po gradnji
Od njega sem hotel izvedeti, kakšne rešitve oziroma katere projekte razvijajo študenti v mednarodnem projektu BIM A+, ki ga na kratko opisujemo ob koncu članka. In sva govorila o sistemskem pristopu k digitalizaciji gradbeništva, s katerim lahko projektanti, izvajalci in upravljavci objektov iz prejšnjih izkušenj širijo dobre prakse in se izognejo nepotrebnim napakam. Objekti se zgradijo ceneje in hitreje, izvajalci in investitorji so bolj uspešni, uporabniki bolj zadovoljni.
»Težava je v tem, da se komunikacija med temi akterji po končanem projektu konča. Informacije o težavah in dobrih rešitvah se izgubijo in pozabijo, še zlasti ko strokovnjaki opravijo svoje delo na objektu ali zamenjajo delodajalca,« je povedal Tomo Cerovšek, ki dodaja, da se zato enake napake pri naslednjih gradnjah ponovijo.
Vsak nosi svojo mapo
»Če se bolj posvečamo posledicam kot razlogom, je treba nekaj storiti,« nadaljuje Cerovšek in opozarja, da lahko z uporabo BIM in digitalizacijo zajamemo precej več informacij o napakah in rešitvah. Projektne informacije lahko sistematično elaboriramo in shranimo. S tem so dostopne za vnovično rabo in učenje, zaradi česar ne prihaja do enakih težav, kot so se že zgodile.
Projektant, izvajalec in upravljavec večinoma delujejo ločeno. Projektant med projektom sicer komunicira z izvajalcem in mu ob različnih zapletih med gradnjo poda projektne rešitve. Vendar se operativne težave, ki jih ima izvajalec na terenu, pogosto nikjer ne shranijo, ampak se izgubijo. »Drugi udeleženci pri poznejših projektih teh informacij ne dobijo in ponavljajo zelo podobne napake. Zato izvajalec povsem po nepotrebnem izgublja čas, investitorji pa denar. Prav tako uporabniki in upravljavci projektantu in izvajalcu ne posredujejo povratnih informacij o težavah z rabo objekta,« pravi Cerovšek. Želijo torej vzpostaviti digitalno komunikacijo med izvajalci ločenih operacij v življenjski dobi objekta.
Iz daljice v trikotnik
Če poenostavimo, lahko rečemo, da je komunikacija enosmerna. Projektant komunicira z izvajalcem, ta pa ob predaji in odpravi pomanjkljivosti z investitorjem in uporabnikom objekta, tu se komunikacijska daljica konča. Nov pristop vzpostavlja komunikacijski trikotnik. V informacijski sistem, podprt z BIM-aplikacijami, se vnašajo pripombe, ki so vsem udeležencem v projektu stalno na voljo, te izkušnje pa lahko izkoristijo v prihodnjih projektih.
»Če se pojavi težava pri vgradnji materiala ali elementa, se ta težava s pripadajočim kontekstom in rešitvijo vnese v informacijski sistem in do enakih zapletov ne prihaja več,« razloži Tomo Cerovšek, ki pravi, da projektne informacije lahko razmeroma dobro krožijo pri projektih design-build (projektiraj in izgradi), ko ena projektna ekipa sprojektira in zgradi objekt. Če so akterji različni, se praviloma informacije zbirajo parcialno in niso na voljo.
Skandinavski princip
Takšne prakse skupaj z rešitvami BIM že izvajajo v Skandinaviji. Po končanem projektu si vzamejo čas in najprej ugotovijo tako slabe kot dobre prakse. Precej takšnih elaboratov so naredili za različne infrastrukturne in industrijske objekte, kjer se veliko pomembnih rešitev veže na postavitev in vgradnjo opreme. Tako se beležijo opozorila, kakšne napake in posledice se lahko pojavijo ob vgradnji, prav tako se zabeležijo dobre prakse.
Prva stopnja - poročilo
V Veliki Britaniji so za javne projekte že uvedli sistem za presojo objekta po uporabi (post occupation evaluation). Po vsaj dveh letih se izvede skrben pregled uporabe objekta, skupaj z njegovimi uporabniki, projektanti in izvajalci. Izdela se poročilo, kaj se z objektom dogaja, kakšne so dobre rešitve in kje zaradi pomanjkljivosti nastajajo težave.
»Če ima projektant dostop do pripomb uporabnikov, lahko izvede rešitve, kjer se te nepravilnosti ne bodo več pojavile,« razlaga Tomo Cerovšek, na kar opozarjajo tudi projektanti, ki pogrešajo koristne informacije že pri projektiranju pri podobnih objektih. Vendar so v najboljšem primeru dostopni le kratki dokumenti brez ustreznega konteksta in sistemske integracije.
Druga stopnja - interaktivni informacijski sistem
V naslednji stopnji bi lahko informacije z več projektov integrirali v dobro urejen javni gradbeni informacijski sistem. »Do njega lahko dostopa širši krog in izkušnje uporabijo pri načrtovanju novih stavb,« pravi Cerovšek. Tehnološke rešitve so na voljo, orodja se selijo na medmrežje, kjer postajajo informacijski modeli zgradb BIM komunikacijski medij. Poznane so dobre prakse, vendar bo za to potrebno kar nekaj usklajevanj in dobre volje. »Postaviti je treba integriran projektni sistem, ki vključuje GIS, BIM in načrte, ki tvorijo ogrodje digitalne interakcije, na katere vežemo informacije,« odgovarja Tomo Cerovšek. Grafični del bo moral biti povezan z urejenimi bazami podatkov o zgodovini, morebitnih senzorjih in pomembnih podatkih dejanske rabe objektov. Prek takšnega ogrodja bo mogoče črpati glavne informacije.
Tretja stopnja – sistemski pristop
Vendar za vzpostavitev celostnega sistema za preverjanje potrebujemo ustrezne javne knjižnice z dovolj veliko bazo podatkov, kamor akterji vnašajo njihova zapažanja in lahko obenem dostopajo do izkušenj drugih. Gre za sistematičen pristop deljenja informacij, pri čemer sodelujoči ne smejo biti kompromitirani.
Vendar se pri tem odpre vprašanje kakovosti baze in kdo bi kril stroške delovanja javne baze podatkov. »Seveda se bomo srečali z mejo, katere informacije naj se lahko delijo in katere ne. Vemo namreč, da lahko določena spoznanja prinesejo podjetju konkurenčne prednosti, zato jih z drugimi niso pripravljeni deliti,« na podlagi izkušenj razmišlja Tomo Cerovšek. Tako pridemo na področje intelektualne lastnine in pogodbena razmerja med udeleženci v posameznih gradbenih projektih. »V gradbeništvu je veliko stvari, ki jih kateri od deležnikov pri projektu ne želi slišati, kar je treba preseči,« je še dodal naš sogovornik.
Konkreten primer izmenjave informacij
Poskusimo na podlagi konkretnega primera ponazoriti, kako postaviti mejo med obveznostjo deljenja in pravico do zaklepanja podatkov. V mednarodnem izobraževalnem programu BIM A+ so tako izdelali konkretno magistrsko nalogo.
Ena izmed diplomantk z druge celine z večletnimi izkušnjami pri projektiranju in izvedbi velikih industrijskih je izdelala sistem za slednje informacij pri gradnji industrijskih objektov. Konkretnih podatkov ne bomo navajali, šlo pa je za gradnjo tovarne enega izmed največjih svetovnih proizvajalcev avtomobilov. Gre za večje gradbeno podjetje, ki je po sistemu projektiraj in zgradi (design-build) in projektiraj, zgradi in upravljaj (design-build-operate) zgradilo številne industrijske objekte. Bistvo te projektne naloge je bila uvedba sistema za modelno zagotavljanje kakovosti.
Konkurenčna prednost za podjetje
Gradbeno podjetje je že vpeljalo sistem beleženja pridobljenih spoznanj (lessons learned) pri projektiranju, težavah in manjkajočih projektnih informacijah pri gradnji ter upravljanju. Te informacije so zbrane v PDF, uporaba pa je zaradi formata in pomanjkanja konteksta omejena. V programje, podprto z BIM-rešitvami tega podjetja, so vnesli že zaznane težave in rešitve pri predhodnih projektih. Izdelali so bazo podatkov za lastno rabo, brez javnega dostopa.
»V tako postavljenem sistemu vidi podjetje veliko konkurenčno prednost, saj lahko optimizirajo stroške projektiranja in gradnje,« razlaga Tomo Cerovšek, ki meni, da tu ni ovir, saj je v prid vsem udeležencem v projektih. Zato lahko vodstvo podjetja od zaposlenih zahteva vnos in preverjanje kakovosti projekta na podlagi zgodovinskih podatkov.
Kaj pa javni projekti?
Povsem drugače bi po njegovem mnenju morali ravnati pri gradnji ali obnovi javnih objektov. Morda bi morali projektante in izvajalce obvezati, da delijo koristne informacije, da država po nepotrebnem ne bi zapravljala davkoplačevalskega denarja. »Vendar pa teh akterjev ne bi smeli le obvezati, ampak tudi nagraditi, prav tako pa bi morali določiti, kaj je nujno deliti in česa ne,« sklene Cerovšek.
Študij BIM A+
BIM A+ je kratica za evropski magistrski študij informacijskega modeliranja zgradb (European Master in Building Information Modelling), ki ga fakulteta za gradbeništvo in geodezijo izvaja s portugalsko univerzo v Minhu in italijansko politehniško univerzo v Milanu. BIM A+ je enoletni magistrski študij Erasmus+, namenjen inženirjem gradbeništva, arhitektom ter strojnim in elektroinženirje. V tem magistrskem programu trenutno študira 35, v treh generacijah so gostili najboljše študente več kot 40 narodnosti, med njimi tudi dva Slovenca.
Po koncu kandidati pridobijo naziv magister inženir informacijskega modeliranja zgradb. Študenti BIM A+ pridobivajo znanja s področja sodobnega projektiranja, upravljanja projektnih informacij in načrtovalskih tehnologij ter napredne digitalizacije grajenega okolja. BIM A+ izobražuje prihodnje BIM-managerje, koordinatorje in specialiste. Študij je posebej zanimiv prav za inženirje iz prakse, ki lahko pridobijo celosten nabor znanj o BIM in s tem prednost na svoji karierni poti v projektivi ali v izvajalskem podjetju.
