Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo sodeluje z Naravoslovnotehniško fakulteto pri projektu Erozijski procesi na obalnih flišnih klifih z oceno tveganja, kjer geodeti s terestričnim laserskim skenerjem (TLS) in daljinsko vodenim letalnikom spomladi in jeseni geodetsko snemajo klife.
Zaradi orientacije in lege se lahko s TLS posname zgolj omejen del klifa, saj mora instrument stati na trdnih tleh. Letalniki oziroma droni so zelo primerni za tovrstna snemanja, ker lahko letijo tudi nad morjem in na večjih višinah. Načini snemanja so fotogrametrični, druga metoda je lidar. Pri prvem gre za zajem fotografij, ki morajo imeti zadosten preklop. Drugi način vključuje laserski skener na letalniku. Tovrstni letalniki so večji, težji in dražji, njihova uporaba na težko dostopnih območjih je precej omejena.
Fotogrametrično snemanje
Pri fotogrametričnem zajemu so poleg številnih fotografij pomembne tudi oslonilne točke. Oslonilne točke so označene s tarčami in imajo točno določen položaj v izbranem koordinatnem sistemu, ki ga določimo z natančnimi geodetskimi metodami. Oslonilne točke zagotovijo boljšo natančnost oblaka točk, ki ga dobimo iz fotografij, hkrati oblak točk z georeferenciranjem postavijo v izbran koordinatni sistem.
Oslonilne točke morajo biti postavljene enakomerno po celem območju, predvsem ob obodu območja. Na klifih to ni možno, tarče oslonilnih točk lahko postavimo kvečjemu ob vznožju klifa. Običajni letalniki zato ne pridejo v poštev. Lahko pa uporabimo RTK-letalnike, ki imajo vdelan sistem GNSS-RTK za točno določanje položaja fotografij na osnovi meritev signalov s satelitov. Z RTK-letalniki in oslonilnimi točkami ob vznožju lahko vsaj v spodnjem delu klifa dosežemo nekajcentimetrsko natančnost oblaka točk.
Ročno ali avtomatsko snemanje
Območja klifov z letalniki lahko zajamemo ročno, kjer upravljavec letalnik usmerja in sproži fotografiranje. Postopek je zamuden in ni nujno, da s fotografijami dosežemo zadosten preklop.
Bolj ekonomično in varno je avtomatsko snemanje. V programski opremi letalnika zarišemo območje, nastavimo parametre, letalnik nato leti po vnaprej izračunani poti in samodejno fotografira. Upravljavec letalnika mora stalno spremljati let in po potrebi prevzeti nadzor nad plovilom.
Najpomembneje je pravočasno zamenjati baterije na letalniku. Klife snemamo tako, da v programu zarišemo navidezno ploskev na brežini klifa, nato pa letalnik leti na določeni oddaljenosti od te ploskve in snema pravokotno na ploskev. Ločljivost pridobljenih rezultatov je manj od centimetra.
Posebni programi za fotogrametrično izmero
Obdelava fotogrametrične izmere se izvede v posebnih programih. Najprej se s poravnavo slik pridobi redek oblak točk, ta se nato s pomočjo oslonilnih točk georeferencira. V naslednjem koraku pridobimo gost oblak točk, ki je lahko tudi končni izdelek.
Iz gostega oblaka se lahko izračuna 3D-model, ki ga tvorijo ploskvice, katerih oglišča so točke iz oblaka. Pri običajnih primerih talnega snemanja se lahko izračuna še višinski model in zelo podroben ortofoto. Višinski model pri klifih ni pomemben, poševni ortofoto pa lahko uporabimo za vizualno preverjanje detajlov na steni. Ločljivost ortofota je lahko centimeter ali manj.
Na osnovi oblakov točk ali 3D-modelov iz različnih časovnih obdobij lahko izdelamo dodatne analize. Gre za prostornino odnesenega in nanesenega materiala v podorih ali odmike med ploskvami, ki kažejo na spreminjanje površja.