Cement je dobavljiv, cena ostaja visoka. Gradbinci so grenko veseli že zato, ker niti v najbolj turbulentnem obdobju ni bilo večjih težav z dobavljivostjo. Lahko so gradili naprej, a zaslužek bo zaradi nepričakovano višjih cen cementa manjši. Naročniki so namreč le redko sodelovali pri kritju teh nepredvidenih dodatnih stroškov, proizvajalci pa višje cene upravičujejo s podražitvami inputov.
Čeprav nihanje cen cementa kratkoročno ni ogrozilo dinamike projektov, pa bodo dolgoročni vplivi lahko precej globlji. Kjer se bo le dalo, bodo gradbinci temeljito preučili možnosti, kako zmanjšati uporabo betona, betonskih izdelkov in gradbenih materialov, ki vsebujejo cement. Nekateri pa so tudi že poiskali nove dobavitelje, za katere menijo, da cen cementa ne bodo dvigali tudi špekulativno.
Nadomestila za cement še ni, nekateri to menda izkoriščajo
V obdobju zelenega prehoda bodo energenti dražji, dobave pa manj stabilne, pove predsednik uprave Salonita Anhovo dr. Tomaž Vuk. Meni, da bodo višje cene energije in potreba po razogljičenju materialov vplivale na trajno višje cene vseh gradbenih materialov, tudi cementa. Tako so zaradi rasti cen emisijskih kuponov, višje cene energentov, elektrike in drugih materialov, pa tudi višjih stroškov dela in storitev letos v Anhovem dvignili cene cementa.
Seveda poznamo izdelke, ki deloma lahko nadomestijo izdelke na osnovi cementa: les, kemični izdelki in podobno, vendar se tu srečujemo s številnimi omejitvami, pravi Pavel Marđonovič, direktor trboveljske družbe Lafarge Cement. Tovarna, ki v odsotnosti okoljevarstvenega dovoljenja ne sme obratovati in proizvajati cementa, je z anhovskim Salonitom, ki to sme in tudi počne, najpomembnejši dobavitelj, ki slovenske gradbince zalaga s cementom.
Omejenih možnosti za nadomeščanje cementa ter posledično betonov in vseh betonskih izdelkov se dobro zavedajo tudi gradbinci. Nekateri, zlasti v delu visokih gradenj, se bodo poskušali v prihodnosti reševati z alternativnimi konstrukcijskimi materiali, torej z lesom in jeklom, meni mag. Marko Trampuž, direktor družbe Kolektor Construction. Drugi pa se počutijo izigrane od dosedanjih dobaviteljev. Ob zvišanju cen cementa so se znašli med kladivom in nakovalom. Da so lahko izpolnili pogodbene obveznosti, so morali v lastno škodo pogoltniti grenek zalogaj. In če se razmere na slovenskem trgu ne bodo umirile, tako član uprave CGP Edo Škufca, bodo zamenjali dobavitelje cementa, saj so se betoni, kot pravi sogovornik, podražili tudi za 20 odstotkov.
Proizvajalci za dražji cement krivijo dražje sestavine, gradbinci o tem dvomijo
Tu je imela anhovska cementarna ključno prednost. Kajti več kot dve tretjini sestavin pridobivajo iz kamnoloma, ki stoji ob cementarni. Kljub temu so tudi v Anhovem, tako Vuk, le stežka zagotavljali nepretrgano dobavo fosilnih energentov in iz njih proizvedenih pomožnih materialov iz uvoza. Reševali so se zaradi prihrankov iz prejšnjih vlaganj v optimizacijo proizvodnih procesov. Tako so lahko ohranili relativno konkurenčnost cen cementa, ki so ga, tako Vuk, podražili manj, kot so znašali dvigi cen drugih gradbenih materialov.
Gradbinci pa so drugačnega mnenja. Da se je cena cementa od leta 2020 dvignila za več kot sto odstotkov, pove Trampuž. Dvig cene cementa je pretiran in kaže na izkrivljenost cen pri dobaviteljih, meni. Ob daljših dobavnih rokih in naraščanju cen so materiale, potrebne za izvedbo projektov, v večini primerov sicer naročali pravočasno. Tako tudi niso imeli večjih težav z dobavljivostjo cementa. Pri Kolektorju ocenjujejo, da se je izvedba projektov zaradi podražitev cementa podražila za približno tri odstotke, a kratkoročno to ni vplivalo na dinamiko njihovih projektov. Dolgoročno pa proučujejo možnosti, kako zmanjšati uporabo betonskih oziroma cementnih izdelkov, saj cena cementa, tako Trampuž, nenormalno raste. Kajti v veliki večini primerov so morali višje stroške cementa pokriti sami.
Nihče ni vesel dviga cen, kar je razumljivo, tudi mi nismo bili, pravi Škufca. Zelo težko je bilo naročnikom razlagati, pove, da bomo prisiljeni kljub dogovoru cene zvišati zaradi izjemnih razmer na trgu. Sreča v nesreči je bila za nekatere investitorje v tem, da so se dvignile tudi prodajne cene nepremičnin. Tisti, ki je gradil za trg, je imel še nekaj manevrskega prostora. Tega pa je zmanjkalo vlagateljem, ki so imeli nepremičnine že prodane. Nekaj investitorjev se je celo odločilo za odlog izvedbe na pozneje, računajoč, da bodo cene upadle. Podražitev vseh materialov, ki so jih bili deležni, še zdaleč niso mogli prenesti na končnega naročnika in so s tem imeli veliko škodo.
Razlogi za podražitev cementa se ponavljajo kot stara plošča, menda vmes tudi špekulacije
Cement se je v zadnjih dveh letih podražil za 28 do 45 odstotkov, pa pove mag. Gregor Ficko, direktor Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala pri GZS. Pri tem cenovni skok, ki je sicer očiten, vseeno ni tako silovit, meni Ficko, kot pri nekaterih drugih gradbenih materialih, končno je proizvodnja cementa energijsko zelo potratna.
Vzroki za podražitve večinoma izvirajo iz zdravstvene krize in zunanjepolitičnega položaja v Ukrajini. Ključni razlog so dražje surovin ter povečano povpraševanje zaradi ekspanzije gradbeništva v prvem koronskem valu. Najrazvitejša svetovna gospodarstva so namreč z gradbeništvom, ki je bilo v obdobju epidemije ena izmed redkih normalno delujočih panog, poskušala premoščati gospodarsko krizo. Ko je že kazalo, da bo vse bolje, pa je konec februarja izbruhnila vojna v Ukrajini ter prinesla nove podražitve in težave z razpoložljivostjo.
Da so dražji cementi in s tem betoni posledica višanja cen energentov in emisijskih kuponov, se strinja tudi Škufca. A vendarle dodaja, da gre pri cementu, pa tudi pri drugih materialih (armatura, aluminij, steklo, les), tudi za špekulacije in izkoriščanje trenutnih razmer na trgu. Meni, da so proizvajalci izkoristili svoj trenutek in poleg upravičenih zvišanj cene dvigali tudi na račun nesorazmernega večanja lastnih dobičkov.
Cement je lokalna, ne globalna zgodba
Cement je praviloma lokalna zgodba. Nenapisano pravilo je, da se ga ne splača prevažati dlje kot 300 kilometrov od cementarne. Zato so cementarne razporejene precej enakomerno, potrdijo v Salonitu.
Da je turški cement kljub visokim transportnim stroškom cenejši od lokalnega, kadar temu cena zdivja, pa je za zdaj še resnica. Pa to ne velja le za turški cement. Cement (pa tudi drugo blago), uvožen iz držav, ki niso v shemi trgovanja z emisijskimi kuponi, je praviloma cenejši ne glede na transportno razdaljo. Stroški kuponov so namreč zelo pomemben del cene cementa, ki je sam po sebi – glede na svojo težo – razmeroma poceni. Večja težava pri dobavah, ki zahtevajo ladijski prevoz, je njihova zanesljivost. Prevoz z ladjami zahteva veliko časa in zamude so pogoste.
Druga stvar je načelnost. Verodostojnost dane zaveze k zmanjšanju ogljičnega odtisa seveda pade z uvozom cenejšega, a »umazanega« cementa. Pade tudi smisel emisijskih kuponov, ki naj bi bili v službi ekologije oziroma blaženja podnebnih sprememb.
Lahko pa bi tudi rekli, da gre za nepošteno konkurenco, saj uvoz takega cementa (še) ni obdavčen. To naj bi se sicer spremenilo že v letu 2023. EU namreč pripravlja mehanizem CBAM (Carbon Border Adjustment Mechanism). Ta bo izenačil proizvajalce zunaj EU z nižjimi okoljskimi standardi s proizvajalci v EU, ki morajo plačevati drage emisijske kupone. Oboji bodo namreč enako obdavčeni, s tem pa se bo cena izenačila in obdobje nepoštene konkurence končalo.
Kako se bodo cene cementa gibale v prihodnosti?
Žal nimamo steklene krogle, v kateri bi videli, kaj se bo zgodilo, pravi Marđonović in dodaja, da se cene surovin in energentov, tudi emisijskih kuponov, nikoli ali vsaj še dolgo ne bodo spustile na ravni iz preteklosti. Zato bo tudi cena cementa višja, kot je bila pred nekaj leti.
Tudi Vuk težko napoveduje, kaj bo z energenti, pričakuje pa večja nihanja cen in razpoložljivosti fosilnih energentov. Zato, pravi, je toliko pomembnejša domača proizvodnja zelene energije. V Anhovem že vlagajo v pridobivanje elektrike iz obnovljivih virov. Prvo sončno elektrarno so zagnali, druge so v fazi nameščanja. Elektriko bodo pridobivali tudi iz odpadne toplote iz proizvodnega procesa.
Gradbinci pravijo drugače. Trampuž pričakuje, da se cene cementa ne bodo več dvigale. Po njegovem bodo med vzroki za to različni dejavniki, med drugim zmanjšanje povpraševanja, prehod na cenejše dobavitelje ali pa spremenjena tehnika gradnje, pri kateri bodo namesto betona uporabljali les in jeklo.
Tudi Škufca pričakuje umiritev cen materialov, zlasti po streznitvi, ki bo prišla z upadom povpraševanja pri tistih dobaviteljih ali proizvajalcih, ki izkoriščajo trenutne razmere. Pri CGP, pravi, delajo dolgoročno in znajo ceniti tiste partnerje, ki jim stojijo ob strani takrat, ko so razmere na trgu zapletene. Po drugi strani, tako Škufca, si bodo dobro zapomnili tiste, ki so špekulativno služili le zato, ker so materiale nujno potrebovali in jih preplačevali, da so lahko izpolnili obveznosti do naročnikov.
Ficko gleda širše. Ob težavah gradbincev pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti, ko jim še vedno grozijo unovčevanja bančnih garancij in pogodbene kazni, bi se morali zganiti tudi naročniki. Ti bi se morali zavedati, da se težave tičejo tudi njih, ne samo izvajalcev. Najslabši scenarij bi bil, tako Ficko, da bi zaradi tiščanja glave v pesek, kar v Sloveniji ni prav redek pojav, začela gradnja zastajati oziroma bi težave začeli reševati na sodiščih. Predvsem veliki in finančno zahtevni državni infrastrukturni projekti, ki so jih po poldrugem desetletju namernega zavlačevanja države končno zagnali, bi državnim naročnikom morali dati misliti, da bi se reševanja problematike rasti cen lotevali hitreje in ažurneje kot do zdaj.
Kako se bo proizvodnja cementa prilagodila zahtevam po ogljični nevtralnosti?
Izboljšave so mogoče na različnih področjih, največ potenciala pa Marđonović vidi v razvoju cementov z manjšo vsebnostjo klinkerja ter izboljšanju energijske učinkovitosti.
V Anhovem že več let optimizirajo energijske učinkovitost in nove recepture cementov z nižjim ogljičnim odtisom. Že danes je njihov ogljični odtis približno 10 odstotkov nižji od evropskega povprečja. Nadaljnje 15-odstotno znižanje ogljičnega odtisa in manj emisij načrtujejo doseči s 40 milijonov evrov vrednim sklopom ukrepov, predvidenim v prihodnjih letih. Povečevali bodo delež energije iz lastnih obnovljivih virov in nadomeščali fosilna goriva z alternativnimi. V končni fazi, tako Vuk, bo za razogljičenje proizvodnje cementa potreben zajem ogljikovega dioksida, tehnologije na tem področju so še v razvoju, sami pa delajo študije izvedljivosti. Do 2035 želijo v Salonitu postati ena prvih ogljično nevtralnih cementarn v Evropi.
Cementarne od okoljskega nebodigatreba do učinkovitega sobivanja
Po eni strani je cement nujno potreben in tako bo vsaj do prihodnjega tehnološkega preboja tudi ostalo. Po drugi strani pa nihče noče živeti zraven obrata, ki proizvaja cement. Trboveljski Lafarge je moral ustaviti proizvodnjo cementa in deluje le še kot prodajalec oziroma distributer drugje proizvedenega cementa. Civilna iniciativa v Anhovem opozarja na čezmerne emisije pri sosežiganju odpadkov, ki z dediščino azbesta negativno vpliva na zdravje ljudi v okolici. Iskanje sprejemljivih kompromisov za zdaj ni uspešno.
O sobivanju cementarn in okoliškega prebivalstva Marđonovič pravi, da se je treba ozreti na dobro prakso številnih delujočih Lafargeevih obratov. Koeksistenca, pove, je mogoča z medsebojnim razumevanjem, transparentnim in iskrenim sodelovanjem, z realnimi pričakovanji in izpolnjevanjem obveznosti vseh deležnikov.
Pomembno je vlagati v najsodobnejše tehnologije, ki bodo čedalje manj vplivale na okolje, meni Vuk. Kraj in cementarna sta tradicionalno povezana, skoraj tri četrtine zaposlenih v Salonitu prihaja iz domače občine. Z različnimi skupinami krajanov zato podjetje išče skupno razvojno vizijo, za to so ustanovili Zavod za zeleni razvoj Soške doline. Krajanom so predstavili razvojne načrte in odgovarjali na vprašanja, odprti in konstruktiven dialog z lokalnimi skupnostmi nameravajo nadaljevati. Spodbujajo tudi razvoj zaposlenih in vrednot, ki podpirajo načrte za prehod v ogljično nevtralnost.
Nekaj skupin v lokalnih skupnostih izraža nasprotovanje dejavnosti podjetja, deloma nasprotujejo tudi razvojnim načrtom. Povezujejo se z nevladnimi organizacijami iz drugih krajev Slovenije, tako da je njihovo nasprotovanje znano tudi širše, pove Vuk.
Dodamo lahko le, da upanje na optimalno rešitev umre zadnje. Cement potrebujemo, zdravje in okolje pa tudi.
O cementu v treh odstavkih
Cement je vezivo, ki se po reakciji z vodo strdi in veže, trd cementni kamen pa je vsestransko uporaben gradbeni material, ki prenaša visoke tlačne obremenitve. Cementov je po sestavi več vrst, najpomembnejši področji uporabe sta proizvodnja malte in betona. Prve cemente so zasledili že v času Egipčanov, Rimljanov in Aztekov, sodobnemu najbolj podobnega pa so začeli proizvajati šele v začetku 19. stoletja, ko so lahko dosegli temperature okoli 1.500 stopinj Celzija. Najpogostejši je portlandski cement, v gradbeništvu se uporabljata še metalurški in aluminatni cement, poznamo pa tudi specialne cemente.
Osnovne sestavine cementa so klinker, dodatki za reguliranje vezanja in mletja, žlindra in naravni ali umetni pucolani. Najpomembnejši osnovni surovini sta apnenec in glina oziroma lapor. To mešanico se drobi, suši in zmelje ter se za dobro formiranje mineralov klinkerja dodajajo še pepelnata žlindra, boksit, piritni ogorki ali železova ruda. Šele ko je surovinska moka homogenizirana, se začne proces proizvodnje klinkerja. Najprej se surovinska moka pred vstopom v peč segreje, s čimer se zviša zmogljivost proizvodnje klinkerja. Ob izstopu iz izmenjevalca doseže surovinska moka temperaturo okoli 800 stopinj Celzija, v peči pa se segreje najprej na 1.300 stopinj Celzija, kjer se začnejo tvoriti minerali klinkerja in talina. V območju sintranja, pri 1400–1450 stopinj Celzija, pa začnejo nastajati kroglice klinkerja.
Na kakovost klinkerja odločilno vpliva tudi zadnja faza, hlajenje. Najboljši klinker dobimo s počasnim hlajenjem do 1.250 stopinj Celzija, sledi mu hitro hlajenje. Tako se zadrži sestava klinkerja s čim več alita, ki najbolj prispeva k trdnosti cementa. Končnemu produktu žganja, klinkerju v obliki tricentimetrskih granul, v mletju ob sklepni fazi proizvodnje dodajajo še gips, tuf, žlindro, elektrofiltrski pepel in apnenec. Za mletje cementa gre približno 30 odstotkov vse porabljene električne energije, zato se pri mletju dodajajo mlevni aditivi, ki povečajo kapaciteto mletja in s tem zmanjšajo porabo električne energije.
