Več prakse!

Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo izobražuje zelo širok spekter študentov: prihodnje operativce, projektante in raziskovalce, ki bodo pisali nove smernice projektiranja.

Vendar pa se lahko vsi strinjamo, da je rezultat, ki je najbolj viden v družbi, grajeno okolje in gradbišča, ki nas morda na poti v službo navdihnejo ali živcirajo zaradi zastojev na cesti. Gradbišča, ki jih študentje med študijem zagotovo vidimo in izkusimo premalo.

»Gradbišče je osnova!« To je stavek, ki sem ga nemalokrat slišala letos med absolventskim stažem po končani diplomi, ko sem se spravila iz cone udobja in brez pravih kompetenc začela opravljati delo na gradbišču. Zakaj cona udobja in brez znanja?

Trd pristanek

Med študijem zelo veliko izvemo o napetostih, statiki, deformacijah in drugih teoretičnih znanjih. Vendar me nihče ni naučil, kako se dela knjiga obračunskih izmer. Nekaj, s čimer začne vsak operativec. Po končani diplomi in pridobitvi naziva inženirka je bil to kar trd pristanek na realna tla. Na žalost!

V triletnem študiju moramo usvojiti veliko znanja z vseh področij. Ampak če rečemo bobu bob, redki so tisti, ki so si zapomnili vse izpeljave enačb, nekaj več pa je takih, ki so si zapomnili obiska Cukrarne ali Aleje v Ljubljani v času gradnje. Študij v množici teorije in enačb kar hitro postane monoton in lahko izgubi smisel. Samo nekaj pedagogov na ljubljanski gradbeni fakulteti redno v svoj učni program vključi ekskurzije, gostujoča predavanja ali ponazoritev, kako teoretična stvar, ki jo poučujejo, deluje v praksi.

Praksa naj bo vsako leto

Študijski program na prvi stopnji za univerzitetni študij predvideva 80 ur prakse v tretjem letniku in 160 ur prakse na visokošolskem študiju. Po mojem mnenju in mnenju študentov, ki sem jih vprašala v okviru raziskave za ta članek, je to premalo. Razlog morda tiči tudi v prehodu študijskih programov na bolonjski način, s ciljem, da se mladi čim prej pošljejo na trg dela.

Smiselno bi bilo, da bi vsak študent prakso opravljal v vsakem letniku. Upam si trditi, da bi morala biti zasnovana tako, da jo eno leto študent opravlja na gradbišču, drugo leto v pisarni, kjer bi se učil projektiranja, nekaj časa pa bi delal kot raziskovalec oziroma je raziskovanje lahko del njegovega zaključnega dela.

Kam po študiju?

Nemalokrat kolegi še po končanem študiju ne vedo, v katero smer bi šli. Ljudje pogostokrat ne vemo, kaj bi radi, vemo pa točno, česa ne želimo. Če ti torej dva tedna prakse na gradbišču ne ustrezata in se študent počuti dovolj suverenega za delo z ljudmi, se po končanem študiju prav gotovo ne bo odpravil v izvedbo. Bistvo pa je, da v življenju počne tisto, kar ga veseli.

Kako trenutno rešujemo stik s prakso? Po predpisanem študijskem programu vsak študent v okviru izbirnega predmeta opravi še dodatnih 80 ur prakse. Študenti imamo srečo, da na fakulteti delujejo študentska organizacija in društva. Že med študijem poskušamo povezati študente z gradbeno industrijo in organiziramo oglede gradbišč. Poleg tega pa mora biti tudi študent ambiciozen in iskati študentsko delo v svoji panogi.

Lov za kreditnimi točkami

Kaj narediti, da bo v prihodnje več prakse na fakulteti? Zagotovo bi morali imeti več prakse že vključene v študijskem programu. Odlična priložnost za to je prehod na enoviti študijski program. Tja bi lahko vključili predmet, ki povzema dogajanje, organizacijo in pripravo dokumentov na gradbišču. Za projektiranje naj se spodbuja čim več uporabe računalniških programov, ki jih projektantska podjetja uporabljajo v praksi.

Zavedam se, da je študijski program zastavljen tako, da lahko študent pridobi dovolj kreditnih točk vsakega področja za pridobitev licenc pooblaščenih inženirjev. Ampak gradbeništvo je primarno praktičen poklic. Zato spodbujam pedagoge, da pouk naredijo pester in podprt s praktičnimi primeri.

Le na tablah se lahko reši vse

Študenti so v svojih odgovorih na vprašanje, kaj naj naredijo pedagogi, da bo predmet bolj zanimiv, največkrat predlagali ekskurzije, predavanja in vaje na terenu, vključitev osebnih izkušenj s projekti ter manj teorije in učenje na konkretnih primerih. Ker je v predavalnici težko delati čudeže, na tabli pa so vse težave vedno rešene, je treba študente nujno poslati na teren, da na lastni koži izkusimo, kako deluje realen svet. Sicer smo predolgo časa v varnem mehurčku, ki se mu reče predavalnica.

Nekdo je v anketi omenil, da se fakulteta preveč osredotoča na projektante, na druge smeri se malo pozablja. Velikokrat papir prenese vse. V praksi morda ni povsem tako. Gradbišče zahteva tudi nekaj iznajdljivosti in organizacije. Logično je, da se največ naučimo z več leti izkušenj. Poudariti želim, da bi nas morala fakulteta še pred koncem bolj pripraviti na to.

Gradbišče je živa stvar

Poleti sem se naučila, da se šolska pot do dobrega inženirja začne na gradbišču, nadaljuje s projektiranjem in nadzorom, konča pa na fakulteti, kjer kot star in izkušen maček z veseljem deliš svoje znanje naprej. Postavljam si vprašanje, kako naj iz pisarne postanem ne samo dobra, ampak odlična projektantka, če nisem nikoli videla izvedbe tega, kar rišem.

Gradbišče je živa stvar, pestra in zanimiva. Vse znanje s papirja poteka dobesedno pred tabo in je oprijemljivo, treba ga je le videti in absorbirati.

Potrebujmo prekaljene mentorje

Ob tem nagovarjam tudi podjetja, da investirajo v mlade gradbene inženirje tako, da nam ob začetku dela namenijo mentorja, nas postopoma vpeljejo v delo in s tem dolgoročno pridobijo kakovostnega inženirja.

Ne nazadnje pa je največ odvisno od študentov samih. Vse dokler bomo del šolskega sistema, ki bolj spodbuja sedenje in branje iz učbenikov kot pa izkustveno učenje, bo treba vložiti več lastne iniciative, interesa in motivacije, da postanemo to, zaradi česar smo se sploh vpisali na to fakulteto.

Katja Jenko je predsednica Društva študentov gradbeništva.