Bivalna stavba lahko izgubi precejšen del prvotne namembnosti zaradi projektno ali izvedbeno neustrezno rešenih detajlov zaščite pred hrupom. Posledična prehuda obremenitev s hrupom pomeni za uporabnike manjše življenjsko udobje, hkrati pa tudi otežuje opravljanje dejavnosti in znižuje ceno nepremičnine. Odgovarjamo, zakaj je tako, in predstavljamo možnosti poznejše sanacije.
Drugače povedano, stanovanjskih sosesk, šol ali bolnišnic ne gradimo blizu hrupnih industrijskih objektov ali zelo prometnih cest in železniških prog, pravi Mitja Košir z ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo. Umeščanju stavbe sledi primerno načrtovanje elementov stavbnega ovoja, zlasti stavbnega pohištva, ki je akustično najšibkejši člen. S primerno arhitekturno zasnovo se »mirni« prostori orientirajo na fasade v akustični senci. Pri zunanjih elementih stavbe se preprečijo odboji zvočnega valovanja od balkonov ali lož v notranjost stavbe.
Protihrupne bariere
Če se recimo zaradi gradnje avtoceste raven zunanjega hrupa zviša pozneje, se stavba lahko zaščiti s protihrupnimi ovirami. V ta namen je mogoče na stavbi uporabiti tudi ozelenitev, ki pa je lahko vprašljiva, posvari Košir. Pogojena je z gostoto ozelenitve, vrsto vegetacije ter njeno razraščenostjo. Najbolj učinkovite protihrupne bariere ob virih hrupa so zemeljski nasipi in gozdnati pasovi, ki ponujajo tudi protivetrno zaščito. Najpogosteje pa se ob cestah in tirih postavljajo protihrupne pregrade.
Zvok vdira skozi reže v stavbnem ovoju
Kritična mesta prehoda hrupa v stavbo, kot so okna, vrata, rolo omarice, je možno sanirati. Okna se ali zamenjajo v celoti ali pa se vgradijo dodatna zvočno izolacijska stekla. Zagotovi se pravilno tesnjenje, tako med okenskim krilom in okvirjem kot tudi med oknom in zunanjo steno, v katero je to vgrajeno. Enako velja za vrata. Našteti posegi pa niso vedno izvedljivi, pove Aljoša Flander iz družbe Decibel akustični inženiring. Omejitve so nosilnost tečajev oken in vrat, zadosten prostor za vgradnjo zvočnih izolacij ter druge tehnične omejitve. V posebnih primerih se pred zunanjim hrupom ščiti tudi na notranjih površinah prostorov.
Montažne pene so slabi zvočni izolatorji
Zlasti v zadnjih desetletjih, ko se okna in vrata ne vgrajujejo več po mokrem postopku z malto in zidanjem, ampak se vgrajujejo na suho, torej s pomočjo montažnih pen, je prehod hrupa postal velika težava, pojasnjuje Saša Galonja, Arhitekturna akustika in svetovanje Saša Galonja. Vsak stik med stavbnim pohištvom ter masivnimi elementi fasade, ki je izveden z montažnimi penami, lahko pomeni pomembno poslabšanje zvočne izolirnosti zunanjih sten. Druge nenadzorovane odprtine v stavbnem ovoju, skozi katere prehaja zunanji zvok, so tudi v nezadostno ometanih ali z malto nezapolnjenih režah med opečnimi zidaki.
Testiranje in izvedba opečnih zidov
Mnogokrat pa zidane stene prehod zvoka omogočajo zaradi pretankega sloja ometa na obeh straneh, pojasnjuje Galonja. Sodobni opečni zidaki so namreč tako izvotljeni, da nimajo dovolj mase. K dobri zvočni izolaciji zidu včasih celo odločujoče pripomore prav obojestranski omet. Proizvajalci zidove iz svojih zidakov na prehod zvoka ponavadi testirajo z najmanj dvema centimetroma ometa na vsaki strani, včasih celo s tremi. V praksi pa so sloji ometa večkrat precej tanjši.
Za medsebojno zvočno ločitev prostorov je treba izvesti primerne stene in medetažne konstrukcije. Večja je površinska masa teh ločilnih konstrukcij, boljša je njihova izolirnost. Zato so načelno boljši težji gradbeni materiali. Betonski zid, denimo, je boljši od opečnega, opečni pa je boljši od lahkoceličastega betonskega.
Naraščajoči trend uporabe suhomontažnih sistemov v gradbeništvu narekuje, da se zvočno valovanje znotraj stavbe zmanjšuje z vgradnjo zvočnih izolacij v dvoslojne gradbene elemente z upogibnimi mehkimi opaži, kot so mavčnokartonske stene. Te dosegajo dobro zvočno izolacijo z mnogo manjšo maso. A le pri dovolj debeli sestavi, kjer je medprostor vedno popolnoma zapolnjen z mineralno volno. Brez nje je zvočna izolirnost za vsaj šest decibelov slabša, pogosto še več, pravi Galonja.
Sanacija je nepotreben strošek
Dovolj zvočno izolirane medetažne konstrukcije in predelne stene bi morale biti standard za vsako na novo grajeno stavbo, pravi Flander. A ni vedno tako. Najpogosteje sanacija vključuje dodajanje stenske obloge. A podkonstrukcija obloge se ne sme dotikati stene, ki jo želimo dodatno izolirati, razloži Galonja. Če to ni mogoče, je treba uporabiti antivibracijska pritrdila. Zunanja plast obloge stene pa mora imeti zadostno površinsko maso, denimo dve plasti mavčnokartonskih plošč. Včasih je treba takšno oblogo izvesti tudi na obeh straneh sten. V teh primerih je bolje, da se za obložna materiala izbere takšna, ki imata čim bolj različno površinsko maso.
Draga sanacija udarnega zvoka
Najtežje, velikokrat celo skoraj nemogoče, je rešiti prekomerni udarni hrup, pove Galonja. Udarni hrup nastaja v spodnjem prostoru zaradi hoje in drugih udarcev ob tla uporabnikov v zgornjem prostoru. Z ukrepi na spodnji strani, to je strani tistega, ki udarni hrup sliši, se da z visečimi stropi prenos zvoka nekoliko izboljšati, ne pa povsem odpraviti. Resna sanacija udarnega hrupa je mogoča le z zgornje strani. A to pomeni odebelitev nosilne konstrukcije oziroma pravilno izvedbo plavajočega poda. Skratka, gre za drago popravljanje nepotrebnih izvedbenih napak.
Neustrezno zatesnjeni instalacijski preboji
Opisani ukrepi za preprečevanje čezmernega prenosa hrupa ne bodo zadostovali, če se v stavbi zvok prenaša tudi prek instalacijskih prebojev. Galonja meni, da so prav preboji najpogostejša težava nezadostne zvočne izolacije. Že elektrodoze na istem mestu na obeh straneh stene so resna težava. Problematični so vsi tisti preboji za napeljave v stenah in medetažnih konstrukcijah stavbe, ki v fazi izvedbe stavbe niso bili primerno tesnjeni. Ko so finalne obloge že izvedene, je poznejše tesnjenje brez razdiranja konstrukcije tako rekoč nemogoče, pojasni Flander.
Da je ta del zahtev pogosto premalo obdelan ali pa projektanti niso dovolj soudeleženi pri njihovih strokovnih rešitvah, pove Flander. In glede na to, da se je pred hrupnim delovanjem naprav najbolje zaščititi pri viru, Košir in Galonja zagovarjata dražji nakup takih naprav, ki delujejo tiho. Glasne naprave se vedno postavijo v tiste dele stavbe, kjer ne bodo pomenile prehude motnje. Od konstrukcijskih elementov se ločijo z izolacijskimi ohišji in podnožji. Ti napravo z vmesnim zvočnoabsorpcijskim materialom ločijo od stavbe in preprečijo širjenje hrupa po nosilni konstrukciji stavbe. Če je potrebno, se dodatno zvočno izolirajo še obodni elementi prostori, v katerem je naprava.
Pozneje utišati glasne naprave v stavbi je drago
Najboljša bi bila zamenjava prehrupnih naprav za takšne, ki oddajajo manj hrupa, pravi Košir, ki se hkrati zaveda stroškovne razsežnosti in s tem omejene uporabnosti rešitve. Sanacija je v nekaterih primerih možna, je pa zelo zahtevna in posledično draga, pove Flander. Če določenega ukrepa, denimo zaradi pomanjkanja prostora, ni mogoče izvesti, je tudi rezultat sanacije slabši. Galonja opozarja še na pozornost pri tem, da se prepreči prenos tresljajev po kablih in ceveh, povezanih z napravami. Za to, pravi, obstajajo standardne rešitve z gibkimi členi in skrbni instalaterji to tudi vedo.
Zakon izpušča odmevni hrup, čeprav ga tehnična smernica obravnava
Težave nastanejo povsod tam, kjer so v stavbo vgrajeni površinsko gladki in trdi ter zato za zvok odbojni materiali. To pa je v gradbeništvu trend že dolga leta, denimo mavčnokartonske stene in stropi, veliko stekla, gladka tla, pravi Flander. Svoje doda še gladka in minimalistična moderna oprema. Galonja pove, da se raven hrupa, ki se ustvari v prostoru, zaradi množice odbojev od zvočno odbojnih površin tal, stropa in sten lahko poveča tudi za pet decibelov in več.
Zavedati pa se je treba, doda Košir, da bodo na odmevni hrup vplivali tudi prisotnost uporabnikov stavbe in njihova oblačila. Če bo v učilnici sedel le učitelj, bo to pomembno vplivalo na absorpcijo zvoka in posledično na raven odmevnega hrupa, kot če bo v njej sedelo 30 učencev v volnenih puloverjih.
Slaba prostorska akustika se da izboljšati
Treba pa je imeti znanje, poudarja Flander, kako se izračuna akustični odziv problematičnega prostora, kako se v primeru zahtevnih prostorov izmeri ter kako se na tej podlagi dimenzionirajo in izvedejo ukrepi za izboljšanje prostorske akustike. Treba je torej izračunati potrebno površino določenega zvočno vpojnega materiala in določiti površine, kamor se namesti, razlaga Galonja. A najbolje bi bilo sploh preprečiti take projektne ali izvedbene rešitve, ki zahtevajo poznejše odpravljanje nezaželenega prenosa zvoka.
Mačehovski predpisi za zaščito pred hrupom
Zaščita pred hrupom je v gradbenem zakonu opredeljena med osnovnimi zahtevami, ki jih morajo izpolniti objekti. Predpisana je izdelava elaborata in izkaza zaščite stavbe pred hrupom v stavbah, projektanti ga morajo izdelati po pravilniku o zaščiti pred hrupom v stavbah na podlagi tehnične smernice Zaščita pred hrupom v stavbah TSG -1- 005 iz leta 2012. Kljub temu se pogosto izkaže, da je zaščita pred hrupom v stavbi nezadostna.
Nekatere sanacije so učinkovite, druge niso mogoče
Gradbeni zakon našteva, da je pri obremenitvi s hrupom treba upoštevati zunanji hrup, hrup iz drugih prostorov po zraku in prek konstrukcije, hrup obratovalne opreme in odmevni hrup. Kot so različni viri hrupa, tako se razlikujejo tudi načini preprečevanja in sanacije prehoda hrupa. Nekateri ukrepi se lahko izvedejo le v fazi umeščanja v prostor, drugi pri projektiranju in tretji pri izvedbi. Nekaterih pa pozneje ni več mogoče izvesti.
Meri se le izolativnost izolacije
Pred tehničnim prevzemom stavbe, če je ta za določeno stavbo potreben, se namreč ne preveri dejansko prenašanje zvoka, ne od zunaj in ne znotraj stavbe. Izmeri, lahko pa tudi samo oceni, se le izolativnost vgrajene zvočne izolacije. Poleg tega se lahko obravnavajo tudi le tisti deli konstrukcije ali le tisti prostori, kjer se pričakuje največji prenos zvoka. Predpisi so tako sicer upoštevani, a reševanje morebitne preobremenitve s hrupom je prepuščeno uporabnikom.
Čeprav količina in kakovost v stavbo vgrajenih zvočnih izolacij nista zagotovilo, pa do neke mere in ob predpostavki dosledno pravilne izvedbe vendarle nakazujeta stopnjo zaščite pred hrupom. A pri sanacijah se pogosto ugotavlja, da niso dosežene niti predpisane izolirne vrednosti zvočnih izolacij, čeprav so določene za vsak stavbni sklop.
